10 - Začetek počitnic

Jaaaaaaaaaaaa, zdej smo vas pa res pustil čakat:( Nam je prav žal, ampak so se začele počitnice. Sprva smo mislil, da bomo zarad tega "odvečnega" časa mel več časa za blog, pa smo se začel samo več potikat naokoli in nam je čas zbežal....

Medtem ko je David postal že pravi pisatelj sočnih blog vrstic, je mama gulila japonske fraze za izpite. Vsi so se srečno iztekli, čeprav rezultati še niso znani, je občutek dobr (zgleda da nisem preveč vraževerna, k upam takole govorit:D)
No naj povem da tuki po treh mesecih predavanj, v zadnjem tednu vsi izpiti padejo na kup in je v enem tednu vsega konec. Tko da sem zaradi tega mogla prepustit Julijino cepljenje Davidu. Mal logističnih problemov je seveda blo, kako se bo on tm zmenu kaj rabva?! No še dobr da so pravi prijatelji na mestu takrat k jih rabiš. Jaz izpita nisem mogla prestavit, na istem koncu pa tud nisem mogla bit hkrati. No naš japonski TT team je spet priskočil na pomoč, kot vedno. In so šli skupaj....na cepljenje, na katerem je blo vsaj 200 otrok in so vsi lepo čakal v vrsti. Menda ni bilo nič hudega, razen tega da je bil zadnji dan ko so dajali to cepivo za polio in so bli vsi tm. Ni blo nobenih bolečih špikov, tko da je Julija to kar dobr prenesla. Dobila je kapljico v usta in to je blo to. Jo pa ta konec meseca zato ne bo tko dobro odnesla. Tokrat pa bo šlo direkt v ta zadnjo žemljo in bo bolelo....komi čakam :( Drgač pa za vse zaskrbljene, tukaj so cepiva zastonj, vse kar morš narest je tuki živet in ti ga dajo. To je to. Skoraj "preveč preprosto" za Japonsko!!!

Julijin sladki nasmešek je prerastel v orng smeh, tko da je sladka ko tortica. Oba spravlja v dobro voljo:) Začeli smo z uvajanjem hrane, rižolino, zdaj pa banano in ji je noro všeč, tudi notr gre že več kot vn:) (kmalu bomo dal tudi te slike in filmčke na net)

Že po zadnjem izpitu, so se isti dan tu začele razprodaje in seveda sem takoj vedla kakšne plane mam. Tinka in Takamune sta odletela v Slovenijo, pa smo se poslovili s pohajkovanjem po Tokyu, midve s Tinko sva iskale čevlje, David je odšel slikat arhitekturo na razkošno ulico Omotesando v Tokyu, kjer stojijo stavbe samih slavnih arhitektov (vendar bom ta užitek opisovanja prihranila zanj), Takamune pa se nam je pridružil po napornem sestanku malo kasneje in si je preprosto želel le pivo. Potem pa vsakemu svoje, jaz sem dobila čeveljce, Tinka obleko, David svoj navdih, Takamune pa svoje pivo. Proti koncu dneva, smo si privoščili tudi neka nabodala popečene zelenjave, mesa in rib (seveda v japonskih porcijah, tako da nam je še vedno vse krulilo po želodcu), denarnice pa so škripale od visokega računa. :P Seveda smo bli slučajno tudi na najbolj dragi ulici Shibuyi, tko da nismo mel kej....





Aja, pa še to! Tokyo je mesto posebnežev, to verjetno sploh ne rabm govort in tokrat so nam v uč padle ženske, ki se sončijo al pa mažejo s kremo za porjavitev, kaj pa vem, in imajo blond natopirane frizure, minimalno oblečene v hudiiiiiiiiiiiiih petah, da so se mi revice kr smilile. No moškim niti ne tok, a ne;)in seveda David jih je hotu slikat....sam za dobro fotko je treba rečt kej. Pa sem ga začela mal zezat, če upa in je tm stopical in jih od daleč lovil, dokler mu ni presedel in se je le opogumil in vprašal dve luštni naj mal pozirata. Najbž sta komi čakali, ker si ne predstavljam da mata tok dela same s sabo za brezveze. Nekdo jih pač mora slikat, da so domače priprave vsaj kej vredne! Tem deklicam pravijo Yamambe in so čist posebne vrste upornic s posebnim občutkom za modo. Običajno k prejšnji opravi, dodajo še belo šminko in belo senčilo na oči (tudi vse okoli na pol obraza), pa dolge trepalnice in fluorescenčne oblekice...sicer jih nisem slišala govort, ampak bojda govorijo tudi v posebnem slengu, ker so mal poredne. Čeprav TT pravita, da so med seboj zelo povezane in si pomagajo iskati službe in podobno, kar se mi zdi super! Očitno so super zaveznice! Ti dve pupi sta prov luštni in bolj umirjena verzija tega pojava, verjemte! Ostale pa lahko vidte v Davidovi galeriji, kokr jih je ujel v mimohodu;)





Druga stvar k me je šokirala, ampak skor do solz je bla pa opica k jo je en sprehajal po tistem vročem asfaltu Tokya in je bla čist taka k od našga dobrotnika Ivana Krambergerja, če se ga še kdo spomne. Sam ta ni zgledal neki dobrotnik, ampak izredno modno ozaveščen gospod! Očitno so opice letos "in". :( In kužki ki nosijo jeans hlače tudi :))Umreš od smeha?!




Čez vikend pa smo se Kozamerniki že vračali nazaj v Tokyo, kot kakšni kriminalci na mesto zločina. Tokrat z namenom "Obiskati najboljši slovenski žur v Tokyu"! In...našli smo ga. Na slovenski ambasadi smo praznovali slovenski državni praznik ob naši kapljici, mesu na žaru in skoraj domačim hlebcem kruha. Skratka bilo je vse, kar občasno precej močno pogrešamo!
Veleposlanik nam je zaupal, da je postal dedek vnukunji Aiyi, tako da je bilo čisto praznično vzdušje. Njegova žena Mojca, pa mi je pripovedovala, kako je bilo njeni snahi (sicer Japonki) tu težko rodit. Po njenih besedah je revica rojevala DVA DNI!!!! Dva dni! Mene je kr pot oblil od hudga! Jaz sem bla že po dveh urah čist preč! GROZAAAAA! Očitno so ubožici dal umetne popadke, potem pa k ni otrok še vedno ni hotu vn prit, so rekl, da naj gre spat pa da bodo jutr nadaljeval. No tuki se pa jaz vprašam: Pa kako človek lahko sprožiš porod, potem pa ga kr mal ustaviš. Ti zdravniki so tuki čist nori! In še huj, tuki so zdravniki taki šefi, da jim noben ne upa nč rečt (tuki ne mislim paciente, ampak tud kolegi zdravniki med sabo). Tko da lahko uradno povem: JA! SEM VESELA, DA JE JULIJA PRIVEKALA NA SVET V LJUBLJANI!!! Tuki pojma nimam kaj bi se lahko zgodl, razen da bi ta doktor ostal brez las, k bi se men zmešal! In tud bolj da se nč ne zgodi vnaprej, ker je tuki zdravstvo iz pred našega štetja. Še ena znanka, sicer Avstralka je mela izkušnjo, da so jo privezal na stol in je tako mogla bit ves čas v bolečinah in rodit kokr je vedla in znala. Ja pri nas, nas prov crkljajo k tole slišiš!

Mah da se mal umirim, gremo na lepše teme...David je spoznal fotografa Gorazda Vilharja, ki tukaj živi in dela na Japonskem in sicer fotografira japonske vrtove, njihove festivale itd. in izdaja knjige skupaj s svojo ženo, ki piše tekste. Jaz sem v tem času poskušala Julijo uspavat, pa sva se sprehajale po ulici gor in dol... David pa je zasliševal Gorazda vse možno o njegovi zadnji knjigi...jaz sem vmes na špancirju z Julijo zvedla, da je najina najemnina, ki jo plačujemo v Tsukubi res smešna v primerjavi s temi v Tokyu; tam na eni od stavb je bil namreč oglas, na katerem je bilo 20m2 stanovanje za rento 120,000yenov na mesec (in to brez davka in stroškov), midva pa plačujeva za cca. 40m2, 45,000yenov. Ah, mamo kar radi življenje v Tsukubi!:)..seveda Julija ni zaspala, čeprav je bilo vse tiho, da si lahko slišal čričke pet (ja, Tokyo je ogromn in predeli so različni, slovenska ambasada pa je locirana v res mirnem predelu, da sploh ne veš da si sredi velemesta), pa sva se vrnile nazaj na party.
V tem pa me veleposlanik zasači in pravi: "Veš, sem se odločil, da bom Davidu to knjigo Gorazda Vilharja, Japonski vrtovi kar podaril!" Rekel je, da mu bo rekel, da jo daje Juliji, mal za hec in da se je tako odločil po tem, ko je David pokazal izjemno zanimanje za Vilharjeve fotografije. Knjiga je tako priromala v naš skromni dom z lepim posvetilom v spomin, David pa je noro srečen, ker so fotografije res spektakularne. Navdušile so tudi mene, tako da sem že iskala literaturo v knjižnici, saj se mi zdi, da bi to bila lahko res lepa diploma s dotikom zena.

No pa je blo še bolj zabavno k smo se vračal...skratka vsi vemo kako se čas hitro obrne, ko se imaš fajn, tko da sva kr prebledela k sva vidla kok je ura. Na hitr sva se poslovila in lovila taksi, kr drgač seveda ne bi ujela zadnjega vlaka za Tsukubo. Taksist je dirjal ko nor k sem mu povedala kok se nama mudi...ko sva prišla na postajo sva bla v tok hitri akciji k še nikol. Japonci so me sam gledal kako norim z vozičkom in če si z Julijo ne bi ble vsaj mal podobne, bi človk mislu da jo že kradem, k smo tko tekl. Kaj lepšga pa se je izogibat vsem pijanim ljudem ki se vračajo z dela in komaj stojijo, kaj šele hodijo, jaz pa se jim po nabitih hodnikih poskušam Z VOZIČKOM ognit in prišibat do dvigala in do vlaka. Seveda so tukaj dvigala namenjena vozičkom, invalidom, starejšim ki težko hodijo...razumljivo ne...NE!!! pa tudi vsem ki se jim ne da hodit po štengah, in potem v koloni čakajo na dvigalo k da nimajo dveh nog. NAM SE PA MUDI! pa jim razlož to lenobam lenim, povrh vsega se pa še nabutajo v dvigalo tko da se dvigal tud zapret ne more....in tko seveda smo prispel do vlaka, da nam je samo še pomahal Sayonara!!! Zadnji vlak za Tsukubo! Da ne omenim da sva za taksi plačala tud skor 5000 yenov. In to očitno brez efekta!!!Joj sem bla jezna! Ja kaj čmo zdej....deloma sva bla tud midva kriva. Sva se odločla da bova šla potem do Moriye(6 postaj oddaljena od Tsukube), kar se je kasnej izkazal za usodno napako....ampak na napakah se učimo!To namreč ne bomo ponovil raj ostanemo v Tokyu in gremo na jutranji suši na tržnico. Yummy!:)No se je potem izkazal da v Moriyi ni nič, tud love hotela ne, da bi tm preživel noč in smo šli spet na taksi, tokrat še enkrat dražji....to je skratka postal najdražji žur ever! Zdej pa če to ne bo koga izučil bit točn (sej vemo koga);)!!!
Pa smo prišli do centra in se natovoril k rikše in šli proti stanovanju, ampak pol je še Julija dodala svoj delež, k se ji ni zdel da bi se peljala v rikši. Ona bi se raj nosila....jooooooooooooooooj, ne nooooooo. Lubica ni razumela, da je mama že čist ožuljena in utrujena in da jo ne more več nosit....pa kaj to ona ve. Seveda sem jo mogla in tako podaljšala naš prihod še za eno dobro uro. Tko da je blo na konc, kokr užitkov tud tok trpljenja!

Danes pa smo odšli do mojstra v japonskem lokostrelstvu ali kyuda, tu v bližini našega doma. Kolegica Špela je tja peljala slovensko skupino, ki se je dogovorila za obisk in nas je povabila zraven. Ti kerlci so bili iz šole Budokana, da bi se naučili kaj več o lokostrelstvu, saj ga je menda možno tudi tam vadit. Tko da nam je mojster pokazal vse loke, puščice, tudi take še iz obdobja Edo in odgovoril na nekaj vprašanj, ki jih je postavil vodja te šole (mimogrede sem opazila, kako je lažje komunicirat z učiteljem, če ne samo poznaš jezik, ampak tudi malo bolj pravila obnašanja, da nisi ravno nespoštljiv; seveda se pa to lahko zgodi kaj hitro tu na Japonskem). Tko je zgledal mal čudn k je hefe te šole, kar vzel vn meter in začel vse povprek merit. Špela pa se je mojstru opravičevala za njegovo predrznost.
Mojster je sicer brez naslednika, kateremu bi prepustil svoje znanje, nam pa na žalost ni mogel pokazati kaj dosti njegovih veščin, čeprav smo vsi komaj čakali da napne lok. Menda ga je bolela rama al pa sam ni hotu; morda pa boste tukaj kaj dodali vi, saj mojster kyuda pride v Slovenijo enkrat avgusta, tako da ga je vredno it pogledat.
Načeloma se strelja v tarčo premera 36cm in oddaljeno 28m z velikim lokom ter puščico, ki ima ostro konico, ki te lahko prešpika k šunko, tko da raj ne bit pogumni.:))Je pa zanimiva veščina in tudi ne tako preprosta, čeprav tako zgleda. Kljub temu da je nadvse zanimivo, pa zgleda da se bom tukaj morala priučiti veščine lovljenja ščurkov, ki so v stanovanju lahko hitri kot strela, zunaj pa od vročine čisto zadeti in počasni. Do zdaj sem imela enega, ki se je verjetno prikradel v stanovanje ko sva šla skozi vhodna vrata. Da niti ne omenim da me še vedno trese če samo pomislim nanj.
Najprej sem vidla samo senco, potem se pa počutiš kot v zoni somraka in se sprašuješ a je res kej blo al se ti to samo zdi....in potem spet senca....NE! neki je res blo! Mal premaknem krožnike in lej ga! Šiba ko strela!AAAAAAAAAAAAAAA, mami pomagiiiiiii!
Takoj sem dala gor rokavico, ker se tega stvora pa res ne mislim dotikat in sem ga lovila ko nora. Ne vem a je to sam mit al ne, sam nisem hotla tvegat; pravi namreč, da ga ne smeš ubit, ker potem spusti neko snov, ki privabi še ostale.....nisem hotla tvegat, tud če gre za totalno bedarijo! Pristal je v školjki, kolena so se mi pa kar šibila od adrenalina. A ni hecn? Po nobeni logiki on meni ni ogrožal tok kt jaz njega, pa sem se ga bala ko hudiča....

Sicer smo pa vse bolj v planiranju avgusta. Z velikim veseljem pričakujeva prvi obisk iz Slovenije, Dašo in Boleta, ki sta že tako navdušena, da že sanjata Japonsko;) Upam tudi, da bom lahko videla moje japonske prijateljice Anno in Tomomi, ki so bile pred še leti pri meni doma na obisku. Nameravamo obiskati Kyoto in okolico, pa seveda še marsikaj..... pa naj bo to dovolj, grem v mižule k Juliji, obljubim pa da se še javimo.

Poljubčke vsem!
Barbara