11 - Naj se trese...

Do sedaj nam je uspelo uspešno manevrirati okoli tega, po čemer je Japonska še bolj znana kot po sušijju.
Odkar smo prišli, smo doživeli že vse od prijetnega pozibavanja celega bloka, do tega da smo se tresli in je posoda ropotala v kuhinji, nekaj stvari padlo s polic in da sva z Julijo čepeli pod mizo. Prvič se spomnim kot da je bilo pet minut nazaj....spraševala sem se, kater kamion se pelje po ulici spodaj, da se blok tako trese...potem pa je to trajalo nekam predolgo, da bi bil to le cestni promet. Potem mi pa le svane, da bo to kr potres....pa si rečem "ni panike", sej je bil čist mejhen, ha ha...potem pa čez slabe četrt ure spet in potem se je to nadaljevalo cel večer, tko da sem bla že kr mal na trnih....tam okoli dvanajste pa so postali sunki močnejši in takrat mi je blo pa dost...napol solzna sem laufala po Julijo (ki je verjetno mislila, kako je njena mami fajn k tko lepo ziba) in laufala pod mizo....David pa kot "Macho man" opazoval kaj se dogaja. Sicer v smehu, sam pomojem je blo tud njega mal strah. K se je vse umiril in je Julija spet zaspala, sem se spravla nazaj v dnevno sobo in stisnila Davida in rekla, da tega pa ne bom preživela tukaj na Japonskem. Pogledala sem vn skoz okno in gledala dol proti trgovini 7/11 in folk lagano bere revije, k da ni blo nič. Sploh mi ni blo jasn, kako so lahko tko brez skrbi in jih bl zanima trač k pa lasten življenje.

Hvala bogu, da se zarečenga kruha največ poje...zdej sem že flegma k špricer! Čeprav so potresi še vedno kar pogosti. Ravno včeraj je bil en, epicenter je bil na S Japonske 6.8 po Richterjevi lestvici, pri nas je bil 4.stopnje, a imamo na srečo še vso posodo celo. :) Glave tud seveda.:))
Na Japonskem ni navada, da se ljudje postavljajo pod podboje vrat, ampak se skrijejo pod malo trdnejše mize, največkrat so to jedilne, ali pa si pokrijejo glavo z blazino. Običajno zaradi tega, da si zavarujejo glavo, če poka okensko steklo ali kaj pade na njih z omar. Vsekakor pa ne zganjajo panike. Sej je težko za nas, sploh če si navajen da si v celem življenju čutu dva, pa še to ko si spal in nisi vedu a sanjaš al je res, al so ti pa celo drugi povedal, da je bil. Tuki pa kr vsi vejo, ker ga presnet dobr čutiš.

Potem te pa še strašijo na predavanjih, da napovedujejo en res hud potres v tem letu, ki naj bil bil zeeeeeeeeloooooooooo močan. Takrat sem mislila, da mi bo kaj ušlo, ampak še dobro da se prestrašen človek rad pogovarja....sem pol od drugih virov zvedla, da to govorijo že par let. Pa itak da bo ta potres počakal še tok časa, dokler mi ne pridemo nazaj, a ne? :D
Je pa obveščevanje o potresih tukaj super. NHK, japonska nacionalna TV, takoj javi če se bliža kakšen močnejši potres, info o potresih si pa lahko ogledaš tudi na internetu. Tale je bil ravno 20 min. nazaj na jugu Japonske http://www.jma.go.jp/en/quake/00000000091.html, lahko pa tu pogledaš tudi vse nedavne potrese.

Kadar nas potres ne maje, je zadnje dni v naši hiši mir. Julija se zbudi le še enkrat na noč, tako da v kosu spi tudi šest ur. To je veliko olajšanje za oba in počas dobivam okus, kako je blo luštno spati pred Julijo. Malo se sicer bojim, da se lahko to spremeni ob cepljenju ali pa ko bomo šli na pot, je pa vseeno fino vsaj za kanček kakšno vrstico dlje odspati kot prej.

Naš biznis s kolesi se premika. Sej se niti ne spomnim več, koliko sva o tem že govorila. Skratka v Tsukubi veliko koles leži vsepovsod, ker so popravila draga in odvoz tudi. Tako da sva jih začela pobirati po kampusu in okolici, tiste k so očitno zapuščeni (prosim lepo, kradeva ne, čeprav sva z Balkana;)) David pa k je tak mojster, je uspel iz teh zapuščenih sestavit že dva perfektna kolesa in jih vdahnil dušo. Oba sva prodala enemu Francozu Vincentu, ki ima že kar navado, da mu kradejo kolesa. Prvega je uspel zgubiti že po petih dneh, tako da smo mu drugega dali za rojstni dan.Evo, biznis se odpira, hkrati pa skrbiva za čistočo v Tsukubi:)

Tukaj sicer otroke ozaveščajo o ekologiji, tako da jih na piknikih in raznih praznovanjih vidiš s svojo stojnico, kjer pobirajo in ločujejo odpadke, vendar pa je to kar velik problem na celem Japonskem. Mislim da se nama tudi doma, ni koš za smeti tako hitro napolnil kot tu. Vse je v svojem ovitku in svojem papirčku in tako se odpadki kar množijo. Ločujejo jih na tiste, ki so gorljivi in negorljivi. Na kampusu pa piše, če ne veš kam vrečka paše, jo daš kar med gorljive. Ta sistem ločevanja je pri nas mnogo boljši in tudi v Ljubljani so vsepovsod koši za smeti. Tukaj je to velik problem, saj v Tokyu lahko prenašaš smeti cel dan naokoli, ker na cesti košev za odpadke ni.

S sosedoma sva se tudi končno uspela dogovorit za internet. Zdaj je naš blok prepreden z zeleno internetno žico in 100 MB prenosa deli 5 uporabnikov, sami študentje. Zdilala sva se za 1000Y na mesec, kar je ceneje kot doma. In s temi sosedi ga je David dva dni nazaj kar pošteno nazdravljal v bližnji izakayi ali pivnici po domače. Midve z Julijo sva jih prišle pogledat ob osmih in tm ostale eno uro, potem pa sem šla jaz z njo domov. Ko sem odšla so imeli za sabo par pirčkov, sem pa že slišala soseda Zenpa, ki je obljubljal nadaljevanje s sakejem. David je nazadnje zapijal Julijo ob rojstvu, to je pa že več kot pol leta nazaj, tko da se s pivsko kondicijo ni mogu hvalt. Japonci pa jo imajo, verjemte. Ni res, vsi miti in legende o tem kako ne prenašajo alkohola so padli!!!!!
Vsakega se prime, če toooooooooook spije. To ni en deci pa so konc, kot sem si jaz predstavljala. Običajno so to kar orng pijanke...potem pa vse zbruhajo, pa če majo energijo spet nadaljujejo. In bogi David, k je mogu Slovence brant, z riževim žganjem v eni roki in pivom v drugi, na koncu pa še viski za popotnico.
Tuki moram rečt, da v prvi urici, ko sva bile tam z Julijo (dokler je bilo še vse kulturno;) smo zravn tudi papcali. To je tukaj običajno. V izakayah ob pitju, vedno zraven tudi kaj jejo. Ta kultura mi je fajn, jaz ga itak nikol nisem dobr nesla. Zdej pa tud probat nisem mogla :S
Sam so tuki prizgrizki mal hecni...dobiš fižol zastonj, naročil smo pa neke vampke v župi, pa riž v čaju, pa pečenga piščanca, pa neka nabodala z mal solate...to je blo vse v majhnih porcijah za pikat, ne da bi se glih najedu. Pa kokrkol se sliš je blo res dobr. Zravn pa seveda pivo iz Hokkaida, potem pa sake in na koncu še 40% viski, za kerga David prav da je tko tekoč, da sploh ne veš, da ga piješ. No sej če takrat ne veš, veš pa zjutri, k ti možgane in želodec boža.:D
Naš dvometraš se je od vsega hudga tuki zložu v dnevno in zaspal z napol priprtimi očmi, medtem ko je gledal v luč :D Ko je pa prišel pa tud odklent ni znal, je najprej mal zaklenu pa odklenu, pol pa pošteku da lahko vstopi in da sem se ga usmilila in da ne bo spal pred vrati :D:D
Seveda bi bla utopija, če bi pričakovali slike, ker bi ble tko al tko verjetn zameglene in bi kazale kakšen kot pivnice :D, mu je pa uspelo utrditi odnose s sostanovalci.

V nedeljo pa sva obiskala edino katoliško cerkev v Tsukubi. Po elegantni zamudi (tokrat pa res ni blo lahko, smo se vozil s kolesom 1,5h da smo prišli do nje) smo prispeli na "inorimasu yo" ali po naše "Molimo". Vse je bilo tako zanimivo poslušat, tukaj je Bog = Kamisama, ki ga časti majhna japonska skupnost prijaznih in nasmejanih ljudi.
Doživela pa sva par presenečenj....pri delu, kjer si pri nas podamo roke v znamenju miru, se tukaj lepo priklonijo, levo-desno in naprej-nazaj, vsem okoli sebe. Pri obhajilu se nekako izogibajo kontakta in dajejo obhajilo le na roko, na koncu maše pa prosijo vse nove obiskovalce naj se predstavijo. Jaz sem uspela ujeti samo besedo predstavitev, nisem pa vedla kdo. Pol sm bla pa čist zmedena. Ja če bi vstala in kr začela neki blebetat, bi bla vrjetnost da bi me vsi čudn gledal, če pa ne pa tud. Ja kaj narest? Nič! Najbolj!
Po koncu maše, sva dala župniku roko in ga vprašala kako je s tem, pa je reku da bi se mogla predstavt. JOOOOOOOOOOOOOj, čist sva zahinavla. Kera ignoranta! No sej so ljudje zunaj pokazali še vedno veliko zanimanje za nas tudi po maši, sam je bla kriva že Julijina ljubkost, kateri se niso mogli upreti.
Je bla pa po dolgem času malo bolj zanimiva nedelja in na poti nazaj sva mimo parkov naletela še na nekaj praznovanj. Pekli so klobasice, nudle, riž, piščanca, otroci so skakali naokoli s pisanimi vetrnicami in se špricali in kopali v bližnjih fontanah, ter skakali naokoli v kopalkah. To je pa takšno veselje, da se mu otroci ne morejo upreti tudi če stojijo sredi nakupovalnega centra in se zmočijo, kjerkoli je kakšna voda na vidiku. Mame pa že vlečejo vn rezervne obleke in brisače, kot iz navade in kot da so bili ravnokar na bazenu.


Hvala vsem za kartice, krasijo našo steno slavnih!
Vsem popotnikom po svetu pa veliko dogodivščin in varno pot! Z veseljem bereva vaše pripetljaje!